Ko spet posije sonce

V dvaintridesetih letih, kolikor je stara naša Tinka sem popisala že veliko listov. Najprej so bile na njih napisane diagnoze, katerih imena so bila strašljiva za vsakega človeka. Preverjali smo jih v upanju, da se je nekdo zmotil in da se bomo nekega dne zbudili kot vsi ostali. Pa se ni nihče zmotil, le nekaj diagnoz se je dodalo. Cerebralna paraliza je ostala za vedno, njeni spremljevalci pa se menjajo. Naš največji sovražnik je epilepsija. Udari vedno takrat, ko je najlepše. Epileptični napadi so kradljivci naše Tinke. Vsakič ukradejo košček in tiho spreminjajo ljubega človeka. Njene zbegane oči, roke, ki nemirno iščejo oporo, telo, ki ne ve, kam bi se skrilo pred krči. Nemoč je vedno in bo vedno bolela. Ne vem, kaj delate vi, ko ste nemočni. Mogoče molite, se vržete v delo, iščete sovražnika, preklinjate ali zaupate. Vsak človek je tako zelo sam in bolečina ni skupinsko delo. Iz nje postaneš močnejši in ranljiv hkrati. Mogoče bolj človeški. Nekateri tudi jekleni. Mnogi tudi odidejo.

Zato smo starši trdoživa in ranljiva bitja. Zdržimo takrat, ko se zdi nemogoče in pademo takrat, ko vsi najmanj pričakujejo. Pogosto so prav besede tiste, ki nam pomagajo, da zmoremo. Tiste od dobrih ljudi in one druge, ki jih dajemo ven iz svojih prestrašenih src. Spomnim se skorajda vseh. Od radostnih in upajočih o šolanju ter vseh razočaranja polnih, ker nekatere inštitucije ostajajo zgolj to, za kar jih postavi država. Človek se v njih izgubi. V vseh letih se navadiš na marsikaj in želje se krčijo v skladu z realnostjo. Postaneš utrujen od vsakodnevnih bitk in želje izbiraš previdno. Kot ptica, ki so ji pristrigli krila. Takrat se predaš in se ne upiraš več tako zelo vsemu. Mogoče se temu reče, da se sprijazniš. Da vidiš stvari takšne, kot so in ne takšne kot bi želel, da so.

Takole po dvaintridesetih letih in najbrž spet čez dvajset let si želiš za svojega otroka samo še približno tri želje in pol. Da bi bil srečen, zdrav in ljubljen. Ljubljen tudi takrat, ko me ne bo več. O tem nisem zares nikoli premišljevala. Tja do štiridesetega leta se ima človek kar za večnega. Potem pa je čas, ko pogledaš nazaj in malce naprej. Tinka nam je olajšala vprašanje, kako naj jo čim bolj pripravimo za življenje. Nekega dni si je zaželela odleteti iz gnezda. Mogoče je začutila najino utrujenost ali pa jo je gnala želja po samostojnosti in novih doživetjih, ki jih starši ne moremo dati. Odločila se je za stanovanjsko skupino Zveze Sonček v Kopru, skoraj dvesto kilometrov stran od doma. Nismo vedeli kako bo in šele zdaj vidim, da ni treba vedno vedeti vseh odgovorov. Sproti jih odkrivamo in tako je prav. Res je umetnost, da se človek prepusti življenju. Otroci to znajo veliko bolje od nas. Tinka je pogumna in počasi spoznavamo vse tiste vrline, za katere prej sploh ni bilo pravih priložnosti, da jih pokaže. Spoznava nove ljudi in preizkuša svoje meje pri prilagajanju, reševanju težav, pri vključevanju in nabiranju svojih izkušenj. Zares jo občudujem. Lahko bi vegetirala doma in se smilila sama sebi. Nihče ji bi ne zameril. Tako pa je šla svojo pot, na kateri je včasih tudi težko, ampak prav to jo krepi in dela močnejšo. Iz Kopra se je preselila v bivalno skupnost v Ljubljani. Napisala je prošnjo, se zmenila in najbrž zavrtela več telefonov, kot jaz. Njen telefonski imenik je bogatejši kot moj. Njen besedni zaklad enako sočen, kot moj.

Utrujenost vseh let se počasi spreminja v zadovoljstvo in skrb prerašča v zaupanje. Da je temu tako pripomorejo vsi ljudje, ki vsakodnevno bivajo in delajo s Tinko. Njihovo spoštovanje, kljub vsakodnevnim izzivom ostaja enako. Ne zamaje jih polna luna in ne vedo, kdaj gredo planeti retrogradno. Pri njih je vedno tako, da gredo en korak naprej, dva naprej, dva naprej, enega nazaj. Najbrž včasih ne vedo, če je prava smer. Ampak gredo. In jaz jim zaupam. Poznajo stiske telesa in duše. In včasih imajo za te stiske boljše obliže, kot mi, starši. To jih dela velike in želim si, da ne bi nikoli izgubili te človečnosti. Vsak človek potrebuje za svojo rast druge ljudi, širši krog, v katerem bo našel sebe. Srečna sem za Tinko, ker je našla ljudi, s katerimi lahko deli svoj svet. Ponosna sem nanjo, ker to zmore in hoče. In hvaležna sem vsem in vsakemu posebej, ki je tam s srcem. Naj se vam dobro povrne z dobrim.

Damjana Šmid