Ali boš ti tudi umrla

Da. Enkrat bom res. Ne vem še kdaj, ker tega nihče ne ve. Rada pa bi bila še dolgo živa, da bom lahko s tabo doživela še to in to in to… in te gledala, kako boš rasel in zrasel, otrok moj. Kako pa je v zemlji, ko si mrtev? Kako pa si lahko v nebesih, ko je oblačno? Kaj pa delaš, ko umreš? Ali vsak umre, če zboli? Koliko pa moraš biti star, da umreš? Ali te to kaj boli? Ali te potem res ni več? Zakaj piše na grobu, da počiva? Ali vsi mrtvi počivajo? Kako pa potem govoriš? Ali lahko umreš, če zaspiš? Ali lahko v krsto vzameš kaj s seboj? Ali je res, da se spremeniš v angela? Kje pa se zbirajo mrtvi? Ali nas še vidijo? Otroška vprašanja ne poznajo meja. Odgovori odraslih ob teh vprašanjih pa naletijo na naše lastne meje, ki smo si jih zgradili iz srečanj s smrtjo, iz naših občutkov in strahov. Tako hote ali nehote otrokom sporočamo občutke lastne ranljivosti in minljivosti. Pogovori o smrti so težka vsebina. Zato mnogi o smrti kar molčijo. Molčijo tudi takrat, ko bi morali nekaj reči. Mogoče molčijo zato, da ne bi otrok bolela njihova žalost? Ampak otroci jo čutijo. Radi bi kaj rekli in vprašali. Če odrasli okrog njih nič ne rečejo, kaj naj si mislijo? Da se o tem ne govori in da je boljše, če o tem ne sprašujejo in ne govorijo. Tako se nadaljuje tradicija tabujev o smrti, o žalosti, o bolečini in izgubi iz roda v rod. Kje smo izgubili to naravno sporočilo? Smo ga sploh kdaj znali izražati? Je smrt tudi za nas (še vedno) zavita v tančico skrivnosti? Odrasli radi dajemo zanesljive odgovore, smrt pa je tako zelo negotova. Lahko da smo postali žrtve modernega časa. Umiranje je postalo osamljen proces na nekih tujih posteljah, v tujih sobah, namesto v domači izbi kot nekoč. Kdaj smo začeli dvomiti o tem, da pogreb ni dogodek za otroke? Da mrtvi niso primerna družba za otroke (vsak dan jih vidijo na televiziji)? Kdaj smo pozabili na spoštovanje do mrtvih in dovolili otrokom, da se igrajo s peskom na grobu? Samo zato, ker so otroci? Ali zato, ker so mrtvi tako zelo mrtvi, mi pa smo živi? Hočemo občutiti to moč nad življenjem in delati vse, kar delajo živi. Smo zato postavili te neme oltarje iz kamna, razsvetljene s svečami, da nas spomnijo na dni, ki so nam ostali? Kako gredo ti spomeniki skupaj z razlago, ki jo tako radi uporabljamo, da mrtve nosimo v naših srcih in spominih? Za vsak slučaj pa še postavimo velikanski nagrobnik? Mar ni to posmeh mrtvim? Toliko rož ne dobi nihče v času življenja. Bodimo pošteni z mrtvimi, z živimi in z otroki. Ne ščitimo otrok pred smrtjo, kajti smrt je del življenja. Če jih ščitimo pred tem, jih ščitimo pred življenjem, pred izkušnjami in pred stisko. Ne ščitimo jih. Naučimo pa se dozirati informacije, izkušnje in bolečino glede na otroka, na njegovo starost, doživljanje, čustvovanje in vedenje. Vedno poskušajmo najti ravnovesje med tistim, kar sprašuje otrok in med tem, kar bi mu radi sporočili. Odgovarjajmo na otrokova konkretna vprašanja konkretno. Nihče ne zaspi, nihče ne gre k večnemu počitku in nikogar nihče ne pokliče k sebi. Ljudje umremo. Magično je to samo toliko, kot je magično vse naše življenje. Otroci se odzivajo na različne načine in tudi žalujejo vsak po svoje. Največkrat se to pokaže v vedenju, ki postane spremenjeno na enem ali več področjih – učenje, prehrambene navade, depresija, izbira tveganih vedenj, pretirana skrb za zdravje, strah pred spremembami in podobno. Odvisno od izgube in starosti otroka. Otroci so radovedni in zato jih seznanimo s postopkom. Merilo za prisotnost na pogrebu naj bo v tem, koliko bolečine razume in prenese otrok v posamezni starosti in kakšen odnos je imel z umrlim. Tesnejši kot je odnos, večja je potreba po tem dokončnem slovesu. Včasih je boljše, da boli intenzivno in krajši čas kot pa zaščiteno, nedorečeno in daljši čas. Otroci imajo pravico, da se poslovijo od mrtvih ljudi. Zanje bodo naredili svoj prostor in čuvali svoje spomine. Ni nujno, da na pokopališču. Srce bi bilo dovolj.

Damjana Šmid