V pričakovanju prvega dobrega moža, ki otvori sezono decembrskega obdarovanja se je med otroki odvijal pogovor o obstoju vseh treh dobrotnikov. Pri devetih letih se začne majati ta brezmejna, otroška vera in se pojavijo dvomi o tem, kdo prinese darila. Trije fantje so trdili, da darila prinesejo starši, eden je zatrjeval, da starši ne morejo kupiti toliko daril. Razgrel se je v prepričevanju vse do rdečih lic in nihče mu ni oporekal, ko je zmagal z argumentom, da je Miklavž kot Bog. Nihče ga ne vidi, a vemo, da obstaja. Za njegovo spremstvo, luciferje in kosmate peklenščke ni bilo dvoma. Vsi so se strinjali z deklico, ki je povedala, da so to ljudje, preoblečeni v živali. Da so pijani, so poudarili prevečkrat. Pekel kot kaže ne obstaja, če pa že, je pa očitno zelo človeški. Naslednji je bil na vrsti Božiček. Kako pride in kdaj. Tole z dimnikom ne bo držalo. Božiček sta ata in mama. Ampak kakšno zvezo ima z božičem, ni znal nihče razložiti. So pa povedali otroci, da Božiček prinese boljša darila kot Miklavž. Ena proti ena. Eden obstaja, drugi je bogatejši. Dedek Mraz ni bil zanimiv. Siva kučma, bela brada, da je za vrtčevske otroke. Tudi darila prinese samo njim. Kje si se izgubil Dedek Mraz? So te pogubili sindikati, premile zime ali dejstvo, da si zadnji od velikih mož? Najbrž ne dobiš veliko pisem, saj so do tvojega prihoda že vse želje izpolnjene. Skrbi me spoznanje, da je nastala gneča z vami tremi. Prav tako z dekoracijo in s prazniki. Še preden ugasnejo sveče, ki smo jih prižgali prvega novembra, že odmeva jingle bells. Postajamo kot okrašene novoletne jelke. Tiste, naravne. Posekamo in presežemo sami sebe, da zasijemo v blišču praznikov. Navesimo in okrasimo se s kičem in s predmeti, ki nimajo veliko zveze s prazniki. Ko le ti minejo, osujemo iglice in smo prazni z golimi vejami, v spomin. Do naslednjih praznikov. Ne bomo še pospravili novoletnih bunkic, ko bodo v nas skakali srčki za valentinovo. Kaj, če bi vmes malce zadihali in se najprej naužili enega praznika? Tako, lepo počasi, kot se za praznik spodobi. Prav tako, kot bi naredili otroci, če bi jim to dovolili. Naj se rodijo želje, tiste prave. Potem naj pride hrepenenje. Naj čakamo. Še čakamo. Dočakamo. In uživamo v darovih, darilih in v blagoslovih, ki nam jih prinaša življenje. Zakaj se nikoli ne naveličamo silvestrskega poljuba? Zato, ker je samo enkrat na leto. Zakaj je Miklavž več vreden kot Dedek Mraz? Zato, ker je prvi. Zakaj je manj več? Zato, ker smo nasičeni s predmeti in z dražljaji. Zakaj želijo otroci še verjeti v Miklavža, čeprav se sošolci muzajo? Zato, ker je to več vredno, kot darila, ki jih otroci dobijo od staršev. Mi smo navadni. Naša darila so postala samoumevna. V tej odrasli navadnosti nam manjka čarovnije. Zato smo tako navdušeni, ko otroci pišejo pisma, verjamejo v dobre može in se veselijo daril. Odrasli smo tihi kradljivci iskric v očeh. Vse bi dali zanje. Otroško veselje je naše veselje. Vsakič malce žalujem, ko otroci prestopijo mejo in ne verjamejo več. Žalujem za domišljijo, ki je živela v otrocih in nas poganjala, da smo delali nerazumne stvari. Pobirali pisma z okenskih polic in jih skrivali pod spodnje perilo, da ne bi otroci odkrili, da smo mi naslovniki s kuvert. Nastavljali peharje in skupaj z otroki razmišljali, od kod in kdaj bo prišel dobri mož. Šepetali šššššc, ko so želeli starejši bratje in sestre razbliniti vero mlajših. Kako smo preverjali napisane želje in si oddahnili, ko smo dobili zadnjega Nodija v trgovini. Posipali svetleči prah in puščali kakav za Božička. Vedeli smo tudi, da bo nekega dne neizbežno in za vedno konec tega otroškega verovanja. Tistega dne, ko otrok spozna, da smo mi njegovi dobrotniki. Nihče ne mara tega dne. Potem ni nikoli več enako. Le najbolj zamorjeni starši si oddahnejo, ko otrok ne verjame več. Ostali bi želeli podaljške te vere. Ker vsi potrebujemo vero. Ker je sreča tako zelo nalezljiva. Zato ni čudno, da smo radi Miklavži, Božički in Dedki Mrazi. Spomladi pa velikonočni zajci in občasno zobne miške. Bodimo vse to. Od otroštva do odraslosti je tako malo dni. Naj se otroci naužijejo te čarobnosti in igrivosti. Le tako bodo znali nekega dne poiskati vse to v sebi. In bodo vedeli, da Miklavž, Božiček in Dedek Mraz obstajajo.

Damjana Šmid

Pošlji sporočilo
Pošlji sporočilo
KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308

E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308
E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308
E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

Damjana Šmid, prof. soc. ped.

+386 41 285 308

damjana.smid1@gmail.com

facebook.com/damjana.smid

Izobraževanje in svetovanje Damjana Šmid s.p.

Vse pravice pridržane ©

Varstvo podatkov

Piškotki

Izdelava spletnih strani: