Danes, ne jutri

Staro leto pušča za seboj nikoli popite kave, obljubljene obiske, nedokončane sezname, … Dnevi so minili v hitenju in le slike časa, ki nam ga je uspelo ukrasti in ustaviti me spomnijo na to, da smo živeli, ne samo hiteli. Čas postaja največja dobrina. Čas, ki ga preživimo z ljubljenimi ljudmi, čas, ki ga podarimo sebi za ustvarjanje, za uživanje, za potepanje, za uresničevanje sanj. Kako veliko tega časa vržemo stran, za dejanja, ki nam ne prinašajo zadovoljstva. Tega se zavemo, ko nam čas uhaja med prsti. Na to se spomnimo čakajoč na urgenci, ko postanemo neme priče minevanja. In borbe za čas, za življenje. Naslednji kruti opomnik je pokopališče. Vmes pa neskončno možnosti od zibelke do groba. Nekoč sem bila prepričana, da mora biti življenje urejeno, načrtovano, nadzorovano. Več kot je bilo načrtov, manj je bilo spontanosti. Več kot je bilo nadzora, manj je bilo varnosti. Sanje o tem, kako bi živela in kaj bi počela so se umikale bolj pomembnim stvarem. Moje življenje se je počasi premikalo iz danes na jutri. Izgubljala sem svoj tukaj in zdaj. Mogoče sem zato oboževala novoletne zaobljube. Vedno so mi dajale občutek, da obvladam težo življenja, da zmorem, da imam smisel. Lahko bi se imenovala junakinja jutrišnjega dne. Hodila bom na telovadbo, ko ne bom več predavala. Začela bom piti čaj namesto kave, samo da najdem pravi okus čaja. Hodila bom v hribe, samo da pride pomlad. Sproti bom opravila vse obveznosti, samo da naredim vse za nazaj. In tako naprej. Od danes na jutri. Od jutri na boljše čase. Nekje na polovici življenja je čas, da človek neha misliti na jutri. Pride čas, ko začneš živeti danes. Občutek je odrešujoč. Kot bi opravil vse novoletne zaobljube naenkrat. Ko pride trenutek, narediš. Ko se naredi dan, ga zaživiš. Sproti, vsak dan, brez pritiska, brez pričakovanj, ki nam jih naložijo drugi. Plavati proti toku je naporno. Boriti se z življenjem prav tako. Prepustiti se dogajanju je sproščujoče. Ampak nas so navadili, da to ni dobro. Moramo vplivati, moramo nadzorovati, moramo delovati. S tem ni nič narobe, če to počnemo kot otroci. Sproščeno, radostno, igrivo. Ko se tega lotimo kot odrasli pa nastanejo bitke, vojne in zakleta beseda. Moram. Moram. Moram. Ta beseda vsak dan ubije mnogo ljudi. Zaradi nje hitimo, zaradi nje potiskamo sebe in otroke na rob prepada. Bomo nekega dne, ko bomo stopili čez rob to obžalovali? Povedala vam bom, kar že veste. Vsi smo nadomestljivi. Vsako naše dejanje bo nekega dne opravil nekdo drug. Mi pa bomo obžalovali vse, česar nismo storili. In to prav zagotovo ne bo ukvarjanje z malenkostmi. Obžalovali bomo, da nismo bosi tekli po snegu. Da nismo objeli človeka, ko nas je potreboval. Da smo se prodali vsem najboljšim ponudnikom, ki iz nas delajo moderne sužnje. Da nismo poleteli s padalom. Se potapljali. Da smo plitvo dihali, vzdihovali, ampak zares dihali nikoli. Pozabimo na to, kaj moramo. Pomislimo na to, kaj si želimo. Zakaj si želimo? Kako bi radi živeli? Vas mika, da bi poiskali svoj načrt B, če vam načrt A ni všeč? Gorski reševalec, ki sem ga nekoč srečala je rekel, da konj crkne, človek se pa vsega navadi. Res se vsega navadimo. Navadimo se že, da imamo samo danes. Da je zadosti teža današnjega dne. Ne potrebujemo strahu, skrbi in tesnobe za prihodnje dni. Vdihnimo ta zrak, tega kraja, s temi ljudmi, sedaj in tukaj. In če se vam zdi, da življenje mora biti zakomplicirano, poskrbite vsaj zato, da ga ne boste otežili še drugim. Namesto novoletnih zaobljub, vzemimo najlepšo voščilnico in jo napišimo sebi. Želim si.

Damjana Šmid