Hodnik pričakovanj

Počasi stopam po hodniku. Dolg je hodnik pred menoj, veliko vrat ima in za vrati tisoč stisk, vprašanj in upanj. Oziram se po ljudeh, ki čakajo na hodniku. Večina med njimi je mladih žensk ter na koncu hodnika nekaj moških. Iščem njihove oči, ki se plaho umikajo. Nihče se ne nasmehne in pomislim, da to najbrž ni kraj, kjer je doma smeh. Čeprav se ravno tu največkrat začnejo sanje. Ki pa včasih tudi umrejo. In prav zaradi tega je ta hodnik nekaj posebnega. Če bi imeli hodniki imena, bi se tale hodnik imenoval »Hodnik pričakovanj«. Ime bi dobil po vsej silni količini pričakovanj, ki se skriva v srcih ljudi, ko stopijo na ta hodnik. In tam, kjer so pričakovanja, tam so tudi razočaranja. Pričakovanja so včasih naše prekletstvo. Razočaranja na tem hodniku se seštevajo in več kot jih je, večje prekletstvo so potem vsa naslednja pričakovanja. Po številu razočaranj lahko razlikujem med obrazi, ki jih opazujem. Večje kot je število, bolj otrpli in plahi postajajo obrazi. V srcih pa je še vedno upanje. Upanje je dobra beseda na tem hodniku. Vsi, ki so tukaj, ga imajo. Upanje je nekaj kar ostaja tem pogumnim ljudem, kljub razočaranjem in bolečini, ki jim stiska srce. Upanje vsakič posebej prileti med te ljudi, kot plašen metuljček seda na njihova srca in jim šepeta, da bo še vse dobro. Na Hodniku pričakovanj smo vsi ljudje enaki. Nihče ni reven, bogat, vseeno je v kakšnega boga verjameš in kaj si po poklicu. Te ljudi združuje ena sama želja – imeti otroka. Tukaj ni nikogar, ki si tega ne bi želel. Prostor in ljudje v njem povečujejo upanje, da se čarovnije dogajajo. Fotografije otrok, ki so jih skrbne roke zložile v slike zmanjšujejo občutek tesnobe. Vse je mogoče. Tukaj so prijazne besede vredne dvakrat več. Enkrat za telo in enkrat za dušo. Menstruacija je najbolj osovražena beseda. Rdeča kri, ki odteka ne predstavlja čiščenja, ampak odtekanje življenja in ubijanje sanj. Ženske iz tega hodnika krvavijo več kot druge. Krvavitve v srcu ne ustavi noben tampon. Celo moški na koncu hodnika so drugačni moški. Videti so tako zelo ranljivi. Hkrati pa zaščitniški do svojih žensk. Ne trudijo se z neokusnimi šalami, da bi izboljšali vzdušje na tem hodniku. Ne gledajo drugih žensk poželjivo, tako kot to mogoče kdaj na skrivaj delajo na ulici. Njihov pogled je največkrat uprt v tla. Ali pa v vrata, izza katerih prihajajo njihove ženske. To so moški, ki zagotavljajo varnost. Čeprav so včasih naveličani svojih žensk, ki se pod vplivom hormonskih zdravil lahko spremenijo v prave male pošasti. Menjajoče razpoloženje v njihovih družinah postane vsakdanja mala cena, ki jo plačujejo za dosego cilja. Moški, ki sedi tukaj je skorajšnje zagotovilo, da bo nekoč vse dobro. Njegova zadrega, ko gre v sobo, kjer odda seme, se spremeni v moč. Vstopa ponosno, kot vitez, ki bo princesko rešil pred zmajem. Zmaju je ime neplodnost. S takšnim moškim je lepo deliti življenje. Pa čeprav se sanje včasih ne uresničijo.

Tako stopam po hodniku in tisoč misli se mi podi po glavi. Odprem vrata na desni strani in prijazna sestra me vpraša, če sem prvič v postopku. Prikimam in v tem trenutku postanem ena izmed njih. Ženska v postopku. In moj mož se bo pridružil čakajočim moškim na klopi. Moški v postopku. Postaneva par, ki bo z biomedicinsko pomočjo dobil otroka.

Ob večerih je čas za zbadanje z iglo. Lepo po filmsko krcnem brizgalko in spustim na svobodo zračne mehurčke. Na začetku je zabavno in iz tega delam smešnice. Pačim se, kako si bom zapičila iglo in kako bom omedlela. Mož se prizanesljivo smeji, saj me pozna in ve, da se bom že čez nekaj dni naveličala te zabave. Ko po prvem tednu hormonske injekcije pokažejo svoj učinek se začne prava mala mora. Moje razpoloženje se spreminja iz minute v minuto. Misli so zbegane in nekega dne, pri vključevanju v promet skorajda zapeljem pod prihajajoči tovornjak. Šofer hupa in zavira, jaz pa samo gledam in nimam pojma kaj se dogaja. Odpeljem naprej in jokam kot dež. Solze tečejo in nič jih ne more ustaviti. Razloga za žalost nimam. Vedno nasmejana in polna energije se tako iz dneva v dan spreminjam v kup nesreče. Ne obvladam te situacije in nimam vpliva na dogajanje v telesu. To me jezi. Rada bi čarala, pa ne poznam pravega uroka. Moji domači in prijatelji skušajo pomagati po svojih močeh. Naštevajo mi moje talente, me razvajajo, opravljajo stvari namesto mene – jaz pa vsak dan bolj tonem v brezno samopomilovanja. Sovražim jutra, dneve, večere, noči in samo sebe. Namesto vriskanja iz mene prihajajo zadirčni glasovi in pesem se nič več ne sliši v naši hiši. Postajam mala hudobna pošast, ki dela veliko škode. Sem zmaj, ki bruha strah. Po nekaj tednih dobim dodatno terapijo. Naveličano si zabadam igle v eno in drugo nogo. Ubijam sanje v meni, da se ne bi preveč razbohotile in bi razočaranje še bolj ne bolelo. Potem se nekega jutra zbudim in pogledam to malo, sitno pošast v ogledalu. Opravim pošten razgovor sama s seboj. Povem si veliko stvari, ki jih nočem slišati. Da sem komaj na začetku in da sem prekleta strahopetka, če mislim takoj obupati. Da nisem edina na tem svetu, ki si želi otroka (še enega in še enega) in da nimam niti enega dobrega razloga, da bi bila tečna. Da so hormoni samo dober izgovor, da pokažem pošast, ki se skriva v meni. Da sem v resnici ena velika reva, ki se je lotila naloge, ki ji ni kos. Priznala sem si občutke nemoči, ki so bili najboljša hrana, s katero se je pošast hranila. Življenje je. Takšno je in pika. Vzemi ga ali ga pusti, naredi svoje, naredi vse, kar lahko in moraš narediti, potem pa se prepusti. Prepusti se naravi in zaupaj. Narave ne moreš izsiliti. Na nek svoj način ima telo vedno prav. Ko se zgodi, se zgodi. Boj s pošastjo je trajal nekaj dni. Vsak dan posebej se je oglasila in me skušala prepričati, da je vse skupaj samo beden poizkus, ki mi ne bo uspel. Bila sem je že naveličana in zaželela sem si pomladi, smeha, veselja. Tako sem pošast ubila. V enem zamahu, ravno pravi čas, preden bi me ubila ona. Postala sem spet normalna in življenje je bilo lepše. Opazila sem ljudi okrog sebe in se jim opravičila. Prepustila sem se življenju in zaupanje se je vrnilo. Svet je lep in narava ve, kaj je dobro zame. Punkcija jajčnikov in prenos zarodkov sta bili tako le še nagrada. Oba z možem sva jo zaslužila, kajti premagala sva pošast, ki se ji reče strah in se hrani z nemočjo. Strah sva spremenila v zaupanje v življenje, v naravo in v zdravnike, ki znajo, hočejo in verjamejo. Nemoč sva spremenila v moč, saj sva naredila vse, kar je bilo potrebno. Danes vem, da se nemoč in moč rodita v glavi. Zatorej lahko izbiram med njima. Lahko sem uboga reva ali borka. Odločila sem se za drugo možnost. Lahko da bom izgubila bitko, vendar je važno, da se borim. Včasih potrebujemo daljše vojne, da spoznamo vrednost ljudi, ki nas obdajajo in se zavemo moči, ki je v nas. Jutranje veselje nad življenjem, varnost in razumevanje moža, podpora družine in prijateljev, molitve moje mami, znanje in spodbuda zdravnikov in mehka srca medicinskih sester so tista, ki štejejo na koncu. Mogoče smo res vsi kot angeli z eno samo perutjo, kot je nekdo zapisal. Težko je leteti z eno samo perutjo. Najbrž sem potrebovala prav to spoznanje. Res je lažje leteti, če si objet z nekom. Če dobro prisluhnem lahko v srcu zaslišim prhutanje teh kril, ki pomagajo, da se sanje uresničujejo. Krila sester, zdravnikov, laborantov, čistilk, telefonistov, vseh dobrih ljudi, ki jih srečaš na tem hodniku, v teh sobah, v tem svetu. In ko pod tem mogočnim prhutanjem začutiš čisto drobno, plaho prhutanje še enega srca, veš, da je vredno.

Damjana Šmid