Je čas za pravljice, je čas za nas…

»In na nebu je bila res prava zvezda, ki je sijala naravnost na njiju, kakor bi jima hotela kazati pot. Začela sta plezati. To vam je bila grozna pot, strma, navpična, toda dimnikarček je pastirico dvignil in ji pomagal.« (iz pravljice Pastirica in dimnikar)
In kakor je na nebu sijala zvezda, ki je pastirici in dimnikarčku kazala pravo pot, tako na nas sije zadnji mesec v letu. Ne vem, če nam kaže pot. Vem pa, da je včasih težko izbirati med vsemi cestami in stezami po katerih hodimo vsak dan. Zgodi se, da ne vidimo poti in ne vemo, kam iti. Takrat je najboljše ustaviti korak in z njim hitenje tega časa. Otroci to znajo. Občudujejo snežinke, ledene sveče in led na stopnicah. Zanje čarovnije, za nas motnje. Zgradijo si svoj mali svet, v katerem kraljujejo dinozavri, gusarji in princeske. Zanje življenje, za nas kup igrač, ob katerega se spotikamo. Zvedavo obračajo liste, popisane s črnilom in kot uročeni gledajo podobe belih medvedov, puhastih zajčjih družinic, malih škratov in junakov, ki jim pripovedujejo svoje zgodbe. Za nas besede, za njih hrana.
December je drugačen mesec kot drugi. V nas zbudi željo po dobrem, spomni nas, da nismo sami, da odpremo vrata svojih malih kamric. Radi bi dali več pa še sami ne vemo kako. Prevečkrat hodimo po robu, razpeti med svojimi potrebami in normami, ki nam jih vsiljuje družba. Oklevamo na križiščih ne vedoč, kam naj zavijemo. Naj gremo s čredo ali nekam, kjer ni nikogar. Se bojimo, da bomo tam srečali sebe? Lačne bližine in prezeble od velikih besed? Preživimo ta mesec s preprostimi dejanji. Podarimo malo več sebe. Poiščimo bližino ljudi, ki jih imamo zares radi. Pozabimo na svet. Tako in tako nas čaka vsako jutro na pragu. S prvim klikom nam požene adrenalin v žile in za ovinkom nas že požre kot hudobni volk. Z doživetji, ki jih nosimo s seboj je lažje, veliko lažje. Toplota male dlani na našem obrazu, otroški smeh, ki odmeva kot raztreseni kraguljčki, skuštrana glava, ki počiva v pregibu roke, vonj po otroštvu, iskrive oči, ki nas občudujejo. Pravijo nam, bodi tu. Ne hiti. Objemi me. Mar ni to kažipot za naše poti? Balzam za naše rane?
Privoščimo si pravljice. Z njimi bomo dali in dobili bližino. Tam na kavču, med mehkimi blazinami naj bo majhen kupček knjig. Da, prav tam, kjer običajno kraljuje tv daljinec. Pravljice namesto daljinca? Izziv ali težava? Blagoslov ali prekletstvo? Kakor za koga. Za otroke darilo. S pravljicami damo otrokom svoj čas, pozornost, sebe. Zato jih nimajo nikdar dovolj. Mogoče jim je bolj za nas kot za pravljice. Manj kot nas imajo, bolj jih potrebujejo. Z besedami ne bomo dali samo zgodb, ampak popotnico za življenje. Pokazali jim bomo, da je tudi junake strah, da so jezni, žalostni in zaskrbljeni. Postavljeni so pred ovire, preplezajo najvišje gore, se podajo v temen gozd in z zadnjimi močmi premagajo zmaja. Poleg težav dobijo tudi rešitve. Tam so vile, ki zanje čarajo, tam je drobna miška, ki poišče ključ od zakletih vrat… tam je vedno nekdo, ki pomaga. Preko pravljic otrokom pokažemo življenje, z rojstvom in smrtjo vred. Vse to preigravanje v otroški domišljiji je sproščanje njihovih napetosti, strahov in vsakodnevnih bremen. Čustva so ena izmed zdravilnih snovi v pravljicah, ker so dovoljena in jih lahko pokažemo. Ko mame sove ni domov, male sovice jočejo. Same so in noč je črna. Bo mama prišla? Mama sova se vedno vrne. Aha. Moja mami tudi zmeraj pride k meni. Kajne, mami? Otroci potrebujejo veliko prijaznih besed, spodbudnih sporočil, varnih zagotovil. Tudi njihovi mali svetovi se večkrat majejo. Zato so pravljice varne. Tam so pravila jasna in uroki se vedno izvršijo. Obljube veljajo in posledice se zgodijo. Če potrkaš na vrata, se zmaj prebudi…
Lepo je imeti pravljice. V njih so doma optimizem, srčnost in radost. Mogoče nam odraslim prav tega najbolj manjka. Prerasli smo pravljice, srečali veliko zmajev, pozabili na čarobne besede in nehali verjeti v srečne konce. Jaz pa vem. Tam nekje sta dimnikarček in pastirica.
»Dimnikarček je pastirico dvignil in ji pomagal… Držal jo je in ji kazal najboljša mesta, kamor je mogla stopiti s svojimi drobnimi porcelanastimi nožicami…«

Damjana Šmid