Najprej je bil majhen listek

Najprej je bil majhen listek, bele barve. Pogled z listka ji je zdrsnil na deklico, ki je mirno spala v njenem naročju. Potem so njene oči poiskale okno in obstale na cvetočih češnjah. V prostoru je nastala tišina. Nihče ni poznal čarobnih besed, ki bi lahko spremenile urok vil sojenic, ki so stale ob zibki njunega otroka. Prav tako ni mogel nihče vedeti, ali je listek prišel v prave roke. Nekdo ga je moral dobiti in odveč bi bilo vprašanje, zakaj prav onadva. Sta želela preveč? Je njuna sreča koga motila, da je naročil ta nesrečni listek? V tistem trenutku ni razmišljala, zakaj je njuna deklica izbranka. Samo stala je tam in gledala bele cvetove, ki so zaživeli v pomlad. Naposled je zdravnica le prikimala medicinski sestri. Ta jo je narahlo prijela pod roko in odpeljala ven. Kot otroka jo je posedla na stol in tako je mirno čakala dokler ni prišel ponjo in po deklico njen mož.
Tisto noč sta bedela. Vprašanja brez odgovorov so se vrstila eno za drugim. Jutro ni prineslo odrešitve in vedela sta da jih čaka dolgo potovanje v neznano. Nista imela načrta, saj nista poznala poti. Imela sta deklico, listek in upanje. Najprej sta srečala nemoč. Ta zna pokvariti dan. Odvisnost od drugih ljudi, številne operacije, čakanje na izvide, boj z birokracijo, podrejenost sistemu – vse to je v njima sprožilo jezo. To je bilo dobro. Kajti v tej jezi sta se premikala naprej, želela več in boljše za svojega otroka. Nista srečala dobrih in slabih ljudi. Vsi so bili samo ljudje. Nekateri so znali dajati človečnost, drugi strokovnost. Potrebovala sta oboje. Naučila sta se razlikovati med stvarmi, na katere sta lahko vplivala in s katerimi sta se morala sprijazniti. Tako sta v svoje življenje vrgla prvo začimbo, ki se ji reče sprijaznjenje. Že sama beseda govori o prijaznosti, kar pa človeka hitro zavede. Biti prijazen do stvari, ki se jih bojiš, do dogodkov, ki te plašijo – to zahteva velik napor. Vzljubiti dejstva, ki bolijo – kdo to zmore? Onadva sta. Zato, ker sta bila dva. In ker sta vedela, da ima deklica samo njiju. Skupaj so bili v tej godlji. Treba se je bilo odločiti, kaj bodo naredili iz tega življenja.
Mi smo se ukvarjali z malenkostmi. Našo srečo so načenjala vprašanja o karieri, o premoženju, ki ga je bilo treba nagrabiti na kup, o ljubimcih, ki so čakali, da popestrijo dolgočasno zakonsko rutino. Onadva pa sta se spraševala o tem, če bo deklica preživela torek. In bili so srečni, ker so bili v sredo skupaj za dve urici, ki so ju ukradli med zdravniškimi posegi. Na piknikih, ki sta jih pripravljala za prijatelje sta v nas vzbujala začudenje, ker sta se smejala. Bila sta tako zelo povezana, pozorna do vseh, igriva z našimi otroki. Nismo mogli vedeti, kako velika je njuna izguba. Izgubila sta sanje. Nikdar nista omenila, da sta sanjala otroka, ki bo tekal za žogo, se čudil listom na drevesu in lovil zmaja v vetru. Bili smo tako sebično zaverovani vase, da nihče ni pomislil, da je zanju sreča, da deklica živi. Do svojega petega leta je bila operirana šestnajstkrat. Ne vem, ali sta med operacijami molila ali preklinjala. O tem nista veliko govorila. Kam sta dala vso to bolečino? Najbrž sta jo uporabila za življenje. Zato jima je uspevalo nemogoče. Nista marala usmiljenja, ne za deklico, ne zase. Zdelo se je, da so bili rojeni zato, da so skupaj.
Srečala sta se s predsodki. Živeli so v očeh ljudi, ki so gledali njuno deklico in se obešali na vprašanja, ki so bolela. Kljub temu v svoje življenje nista zamešala samopomilovanja in to ju je dvignilo nad vse. Opisovala sta vsako mravljico, vsak oblak, vrtne liste in polža. Vse, kar je za nas obstajalo kot nekaj vsakdanjega je imelo zanju poseben pomen. Čeprav ju deklica ni razumela, se je odzivala s takšnim življenjem, kot ga ni občutil nihče izmed nas. V meni je vzbujala sram, ker me motijo kilogrami, lasje brez leska ter zgornji zobje, ki niso več tako beli kot nekoč. Bila je slepa, pa vendar sem imela občutek, da vse vidi. Bila je duševno manj razvita, pa bi prisegla, da me razume. Nič ni imela, da bi dala. Toda od nje sem odhajala bogata. Zdaj vem, da je dajala več kot sem sploh lahko nesla. Njeni nasmeški, polni sline in čudnega grgranja so mi sporočali, da je življenje veliko več kot vsakdanje pritoževanje.
Hvaležnost je bila tista čarobna snov, ki je povezovala njuno življenje. Nekoč sem jo vprašala, na kaj pomisli, ko se zbudi. »Dobro jutro, dan, kaj imaš danes zame?« Kot otrok se je veselila drobnih sreč, ki so bile povezane z njuno deklico. Ni hodila k vračem, ki bi ji obljubljali zdravega otroka. Ni molila k nobenemu bogu, kajti zanjo je bilo zadosti današnjih dni. Ni potrebovala zagotovil o še enem življenju, v katerem je vse lepo. Nebesa ne poznajo slepih otrok. Res bi bil greh imeti tako modro nebo in ga ne videti. Verjela je, da je to njena lekcija, ki se jo mora naučiti. Z upiranjem se ne učiš in z brcanjem ne dosežeš nič. Zato se je učila sprejemanja vsega, kar so prinašali dnevi. Tudi kadar so imeli barvo noči. Največ težav so ji delala njena pričakovanja. Na prireditvah, kjer so nastopali otroci je požirala solze, medtem ko je deklica mahala z rokami, kot da je ves svet njen. Temu se reče pogum. Gledati otroke, ki veselo plešejo in pojejo in pri tem srečati svojo zavist, ker tega nimaš. Malokdo lahko pogleda svojim čustvom v obraz. Težko ji je bilo, ker nihče ne pristopil k njej in ji rekel, kako lušten otrok. Pa čeprav je bila deklica kot angel s svetlimi kodrčki, rdečimi lički in modrimi očki, ki uidejo pogledu. Zanju je bila najlepša. Za ta svet, poln lepotnih idealov pa nepopolna. Toda v resnici – biser med blatom.
Pokazala sta nam dajanje. Brez tega bi njuno življenje ostalo navadna zažgana godlja, za katero bi lahko mirne duše krivili gensko napako, zdravnike ali boga, ki je krivičen. Nihče jima ne bi zameril, če bi deklico dala v zavod in živela naprej svoje lagodno življenje. Toda ne. Onadva sta bila izbrana za to, da se iz tega nekaj naučita. Dobila sta samo listek. Na njem je bila samo ena diagnoza. V nekaj letih sta dobila še zvrhan kup takšnih listkov, ki so govorili o tem, kaj njuna deklica ne bo nikoli postala in česa ne bo počela. Toda onadva nista vzela teh besed kot strup, ki bi uničil njuno življenje. Pretresla sta jih in počakala, da se je bolečina polegla na dno. Potem sta naredila čaroben napoj. Lahko bi mu rekli Ljubezen.

Najprej je bil majhen listek, bele barve. Iz njega je nastala debela knjiga, ki jo je napisalo življenje. V njej ni receptov za nizkokalorične obroke, za orgazmične užitke v dvoje, za romantične večere ob svečah. Med vrsticami ne boste našli reklam za odstranjevanje madežev, gub in grehov. Knjigo je pisala deklica, ki v roki nikoli ne bo držala svinčnika. V njej piše o tem, kako postaneš človek.

Damjana Šmid