Nasilje v šolah je odraz družbe

Čigav problem je nasilje v šolah?

Toleranca do nasilja me vsakič znova preseneti, lahko bi rekla, da celo šokira. Populistično poročanje o nasilju, nekaj v nebo vpijočih primerov, opremljenih s čustvenim nabojem, ignoranca in toleranca vsakdanjega nasilja ter dolge razprave, ki jih merimo v letih, brez posebnega učinka – to so razlogi, da se k rešitvam premikamo tako počasi. Vemo veliko, slišimo vse, nadzorujemo preveč – od stranišča do šolskega igrišča. Nasilje ostaja. Se veča. Postaja samoumevno, navadno, naše. Mogoče tudi zato, ker nam je blizu. Blizu našemu slovenskemu značaju, ki preskakuje od vloge žrtve do vloge agresorja. Nasilje je videti učinkovito. Zamahneš s pestjo in vsi bežijo. Dobiš status pretepača in medaljo za pogum. Govoriš tiho, prijazno in dobiš status mevže. Obrneš se stran in si nevpleten. Opazuješ nasilje in si gledalec. Mnogo vlog je razdeljenih, večina izbranih. Čigav problem je torej nasilje v šolah? Problem ravnateljice? Učiteljice, ki se mora zagovarjati, ker je posegla v pretep otrok? Ali staršev, ki želijo, da njihov otrok brez strahu obiskuje šolo? Nasilje v šolah bi moralo skrbeti prav vsakega človeka. Mene, tebe, njega. Ne samo starše tistih otrok, ki jim kažejo modrice, praske in buške. Tudi ne samo starše otrok, ki zjutraj tožijo zaradi bolečin v trebuhu, da bi lahko ostali doma. Nasilje ne more biti samo odnos med žrtvijo in nasilnežem. Ne more biti prizadeta samo profesorica, ki jo dijak izsiljuje za zadostno oceno. V nasilna dejanja niso vpleteni samo otroci, ki se tepejo, porivajo, butajo in žalijo druge. Niso krivi samo starši, katerih otroci uporabljajo pesti. Odveč so sodbe o neučinkovitih ukrepih, o nesposobnih učiteljih in svetovalnih delavcih. Niso ravnatelji tisti, ki bodo spremenili ta svet v prijazen planet. Zgrešeno je iskati vzrok v pravicah, ki jih imajo otroci. Situacija, v kateri smo se znašli glede nasilja med otroki in mladostniki je milo rečeno obupna in obupa vredna. Nasilje se dogaja nam vsem. Danes, ta trenutek. Ne delajte si utvar, da se vam to ne more zgoditi. Da ste varni zato, ker ste lepo vzgojili otroke. Ali zato, ker se vaši otroci ne družijo z barabami. Ali pa si domišljate, da se nasilje dogaja samo v drugih šolah? Da se v vaši, mali, vaški šoli vse lepo zmenite? Mogoče vas ni strah, ker imate ograjo, alarm ali psa. Ali zato, ker vaš otrok ne hodi peš domov. Ne podcenjujmo nasilja. Nasilje je tukaj, kot zrak, ki ga dihamo. Ta šolski, otrokov, mladostnikov, družben problem dihamo vsi. Le, da se ga nekateri zavedamo bolj, drugi manj. Kdaj bomo dojeli, da gre za vse nas? Česar danes ne rešimo, dobijo jutri naši otroci, vnuki, prijatelji…in mi, nazaj. Ne potrebujemo več dodatnih projektov, okroglih miz, štirioglatih zasedanj in analiz stanja. V nikakršno pomoč nam niso pravila, ki kot smrkelj visijo na vratih razredov. Navadili smo se, da so tam izključno zaradi našega občutka obvladovanja situacije. Otroci se na pravila ne ozirajo več. Zato, ker ne veljajo. Počasi se bodo tudi najbolj občutljivi naučili, da velja pravilo močnejšega in da je to pravzaprav edino pravilo, ki se splača. Nekateri otroci bodo uporabili svojo lastno moč, drugi bodo v boj poslali starše, tretji plačali odvetnike, četrti bodo za vedno ostali žrtve. Ampak zmagal ne bo nihče, dokler bomo uporabljali moč. Mogoče bi bilo za začetek dovolj, da se ustavimo. Razmislimo, kaj želimo dati otrokom in mladostnikom. Kako naj postane šola varen kraj za vse? Tudi za tiste manj uspešne, za tiste, ki jih nihče ne mara in imajo oznako problematični. Vsi se lahko naučimo pogovarjati. Ni preprek, da tega ne bi zmogli. Le vedeti moramo, da je vredno. Moj majhen odziv ima velik vpliv. In moja apatičnost ima lahko strašne posledice. Čigav problem je nasilje v šolah? Naj me to vprašanje preganja toliko časa, da bom nekaj storila. Rekla, poslušala, razumela, se odzvala, ukrepala, postavila meje, zavzela stališče.

Damjana Šmid